Pred vrati so jesenske počitnice, v katerih se prazniki kar vrstijo. Dan reformacije je pomemben praznik za slovenski narod, morda celo najpomembnejši, saj bi bila brez pisane slovenske besede pot do samostojne države še težja. Zato je prav, da se spomnimo začetnika pisane slovenske besede, Primoža Trubarja, ki nas je tudi prvi združil pod izraz Slovenci. Dejal nam je: »Lubi Slovenci!« On je bil goreč vernik, ki je pripadal protestantski veri, a ni nagovoril le enako mislečih, temveč kar ves narod. Združil je slovenski narod, ga učil, kako brati slovensko in tudi božjo besedo. Katekizem in Abecednik sta knjigi, ki ju je izdal leta 1550 in sploh prvi v slovenskem jeziku. Trubar se je moral zaradi preganjanja odseliti iz svoje domovine. Ljubezen do domovine ga je gnala, da je kljub mnogim preprekam Slovencem dal ogromno – slovenske knjige, ki so jih morali tihotapiti v sodih kot nezakonito blago. Žal jih je mnogo končalo na grmadi.
Pri svojem ustvarjanju se je Trubar držal lastnega prepričanja, da se »slovenskega jezika ni treba sramovati, ker je lep in gibčen in se ne skriva v kakem kotu«. Dobro se je zavedal bogastva slovenskih narečij, ko je zapisal: »Ta slouenski jezik se povsod glih inu v eni viži ne govori. Drigači govore z dostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerji inu Dolenci ter Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati«.
V teh jesenskih dneh se bomo 1. novembra spomnili tudi naših rajnih. Podali se bomo v naše spomine, nekateri tudi na grobove, kjer bomo obudili skupne trenutke z njimi in se spomnili na njihova številna dobra dela.
V tej knjižnici Prunksaal na Dunaju sta ohranjeni naši prvi slovenski knjigi
