20. oktobra 2024 se je zaključil literarni natečaj 14. Mlada pesniška olimpijada. Na natečaj je prispelo 177 pesmi osnovnošolcev iz 38 osnovnih šol Slovenije. Tudi mi smo na natečaj poslali pesmi naših mladih ustvarjalcev.
Žirija v sestavi:
Maja Visinski Andrejc, pesnica,
Miša in Aljoša Andrejc, osnovnošolca in
Barbara Žvirc, pesnica in vodja projekta Pesniška olimpijada,
je v vsaki kategoriji (1. do 3. razred, 4. do 6. razred ter 7. do 9. razred) izbrala po tri najboljše pesmi. V tretji kategoriji, učenci od 7. do 9. razreda, je PRVO MESTO osvojila naša učenka Ines Tomažič iz 7. razreda.
Učenki Lana Krajcer (6. b) in Nana Krajnc (8. a) pa sta za svoji pesmi prejeli posebno priznanje.
V soboto, 8. novembra 2024, je v Dvorcu Bukovje potekal literarni večer udeležencev 25. Pesniške olimpijade in nagrajencev 14. Mlade pesniške olimpijade, kjer sta Ines in Nana vsem prisotnim tudi prebrali svojo pesem.
Iskrene čestitke in še veliko pesniškega ustvarjanja jim želimo.
In še nagrajene pesmi:
Ne maram jeseni
»Ne maram jeseni,« si jezno mrmram,
ko zvok budilke zareže v mrak.
Pogled skozi okno nič dobrega ne obeta,
dež, megla in mraz –
oh, kakšen dan se napleta!
»Ne maram jeseni,« si glasno mrmram,
ko odprem vrata in zajame me hlad.
Veter prepiha mi misli in sanje.
Le kaj je z mojo frizuro?
To je dobro vprašanje …
Ta pesem bi se lahko slabo končala,
lahko bi se v nedogled pritoževala,
toda ko sončni žarek prebije meglico,
takoj grem v gozd iskat resnico.
V jeseni gozd ves zažari, v barvah zasije,
z vetrom se suho listje igra norčije.
Vsako drevo svojo zgodbo šepeta,
a sliši jo le tisti, ki prisluhniti zna.
Vse, kar je v gozdu, je del tebe,
tam najdeš odgovor, ko iščeš sebe.
Globoko vzdihnem in izdihnem skrbi,
pomirjena sem – nič več me ne jezi.
Ines Tomažič, 7. razred
Pesem gozda
Gozd zeleni, kaj pred mano skrivaš?
Zakaj drevesa tvoja zdaj molče,
zakaj v barve več se ne odevaš,
zakaj ptiči v krošnjah več ne žvrgole?
Gozd zeleni, kaj se je zgodilo?
Nekdaj pel si pesmi nežne,
polne tihih sanj in zlatih nad,
nekdaj nudil dom si gozdni vili,
ki z vetrom je plesala
in srnam zgodbe šepetala.
Gozd zeleni, kaj se je zgodilo?
Zapoj spet, gozd, zapoj
pesem o ljubezni nežno,
pesem tihih sanj in zlatih nad
in pričaraj nam spet minuto bežno
kot tedaj, ko je bila pomlad,
ko vile z vetrom so plesale,
se v jutranji zarji so smejale.
Nana Krajnc, 8. a
Sprehod po gozdu
Hodim po ozki stezici,
ki z grmovjem je prekrita,
vodi skozi gozd,
je strma in zavita.
Povsod okrog je tišina,
sveži zrak me boža,
ptički na drevju žvrgolijo,
tu in tam je kakšna roža.
Potem zagledam mravljišče,
zraven pa mogočni hrast,
ta veje širi v nebo,
da prostor ima podrast.
Za visoko košato smreko
bela breza zašumi,
ob robu gozda srnica se pase,
najmanjšega šuma se že boji.
Ko po stezici zavijem domov,
pa me še zajček prehiti,
kot prerojena se počutim
še naslednjih nekaj dni.
Lana Krajcer, 6. B
Mentorica Lilijana Ladra
